Izdelek je dodan v košarico. Poglej in zaključi naročilo!

Ponosna na svoje obline!

nosecnost 

Priznam! Vedno sem sanjarila o temu, kako bom v nosečnosti mirne vesti »jedla za dva«, brez vsake skrbi tešila svoj neznosen apetit po sladkem (ki ga krotim že od nekdaj) in še vedno prikupno žarela kot mamica v pričakovanju.

To so bile sanje s katerimi sem se včasih prav potolažila, medtem ko sem se bodrila, da končno zaprem pokrov čokoladnega namaza, ki sem ga že ničkolikokrat zajela s srednje veliko žlico ... in povem vam, takrat sem resnično verjela, da me bo nosečnost razbremenila na nešteto nivojih. Le kako me ne bi, sem se tolažila, ko se »itak« pričakuje od nas, da se takrat redimo in jemo vse kar se nam zahoče!

No, izkazalo se je, da nič od tega ne drži. In ne le, da ni lahkotno, lahko bi celo rekla, da so rastoče številke na tehtnici (in vodene pridobitve na mestih, kjer jih nisem pričakovala) v meni povzročile pravi kaos!

Moje nosečniško spreminjanje je bilo zame naravnost šokantno, pa ne zaradi površinskih sprememb, temveč zaradi občutka izgube kontrole nad svojim telesom, ki ga nikakor nisem pričakovala.

Nosečnost pogosto predstavljamo kot čas žareče blaženosti, ne da bi ob temu izpostavili zahtevnost samega procesa, ki ženske izzove na mnogih področjih. V svetu s stalnim pritiskom pred katerim niso varni niti moški, kjer nas iz vseh strani bombardirajo z idejo o »popolnem telesu«, oblikovanim v skladu z nerealnimi standardi podhranjenih in grafično predelanih ljudi iz reklam, se ideja o neki »splošni lepoti« usidra nehote, pa čeprav v vsakemu izmed nas malo drugače.

Zdi se mi, da imamo vsi nekje globoko v mislih eno merilo, če ne celo standard, objektivne zunanje lepote od katerega zavisi tudi naša samopodoba. Pa naj se temu merilu popolnoma vdamo ali upiramo, v vsakem primeru vpliva na naše počutje in doživljanje telesa. V obdobju nosečnosti pa to merilo še posebej osvetlimo, ko se soočimo s hitrimi spremembami … na katere smo mislile, da smo pripravljene.

Ampak …le kako bi bile?

Mislim, da nihče ni zares pripravljen na trenutek, ko nemočno stoji pred ogledalom in si v odsevu ogleduje svoje (sicer povsem normalno) telo, kako pridobiva dodatne kilograme, strije, krčne žile, kožne madeže in večje podplati … dokler tega ne doživi.

Pa ne zato, ker ne bi pričakovale sprememb, se veselile svojega dojenčka ali bile hvaležne za izkušnjo nosečnosti, temveč enostavno zato, ker se spreminja eden izmed glavnih področjih naše identitete, s katerim se moramo nekako sprijazniti, ne glede na to ali nam je to všeč ali ne.

Zavedanje, da so spremembe neizbežne oz. celo nujne, da lahko normalno donosimo svojega otročka, v marsikakšni ženski ustvari občutke teže ali krivde, da se ne bi smela počutiti slabo. A kaj, ko gre za njeno telo in videz, s katerim se predstavlja svetu. Gre za velik del nje, ki se drastično spreminja brez nadzora in za katerega nikoli zares ne vemo ali se bo vrnilo nazaj v »prvotno stanje« ali ne.

Meni se to ne sliši nič kaj blaženo, ko pogledam iz tega vidika, pa čeprav se takim spremembam ni moč izogniti, niti ne bi bilo zdravo, da bi se jim.

Zakaj torej pišem o temu? Zato, da bi se vsaj izognile pritisku, da moramo tovrstne spremembe sprejemati z zadovoljstvom in ponosom.

Opazila sem, da sem šele po priznanju, da mi pridobivanje kilogramov ne gre tako dobro od rok, začela iskati oblačila, ki so namenjena nosečnicam in so moje rastoče obline poudarile ravno prav, ne da bi se ob temu počutila kot klobasa tlačenka.

mami-popek

Odkrila sem, da v skrbno oblikovanih krojih ne razbremenjujem le svojega telesa, temveč tudi svoje psihično počutje, saj sem bila samozavestnejša kot prej, ko sem se v svoji koži počutila slabo. In takrat se je pred ogledalom zgodil velik preobrat.

Namesto vseh neprijetnosti, ki so prej meglile pot v moje materinstvo, sem tokrat ugledala mamo v nastajanju. Videla sem svojo pripravljenost dati sebe na stran, spustiti ozke okvire lepote in jih razširiti na nove dimenzije. Začutila sem ponos, da lahko pod svojim srcem ustvarjam novo življenje in sprejela dejstvo, da potrebuje to življenje več prostora.

Razumela sem, da me te spremembe učijo o sprejemanju, ki ga bom kot mama potrebovala na dnevni bazi. In naenkrat podoživela tisto obljubljeno »žarečo blaženost«, ki prej ni imela nobenega smisla … in ki je ostala tudi, ko sem odvrgla vsa oblačila.

 

nosecniske-obline

Če zaključim svojo pripoved, se danes še vedno ukvarjam s tem kako zdravo jem in kako izgleda moje telo, le da iz popolnoma nove perspektive. Drugače cenim svoje telo, ki se je brez premisleka prilagodilo potrebam mojega dojenčka in me pripeljalo do najlepšega naziva - mama.

Spoštujem svoje ženske obline in vem, da se v njih skrivajo izkušnje zaradi katerih sem privlačnejša, ko jih sprejmem za svoje. In s ponosom sprejemam svoje telo, s katerim sem ustvarila novo družino.

Bodimo ponosne na svojo čarobnost, saj brez naših teles, ne bi bilo ničesar.

Za Popek spisala Tara Henigman.

Všečkaj njeno Facebook stran - Čustvena priprava na porod in bodi obveščena o mesečnih pripravah na porod.

Več objav

0 komentarjev

Napiši odgovor

Pred objavo vse komentarje pregledamo

Išči